Znanstveno ime: Artemisia dracunculus
Že od antike dobro znano zelišče se uporablja v tradicionalni medicini, kozmetiki, prehrani in kaže zanimive znanstvene rezultate.
Botanični opis rastline
Pehtran je trajno zelišče z dolgim plazečim se koreninskim steblom. Steblo rastline je do 150 cm visoko, ravno, razvejano, rebrasto in golo. Listi so mesnati, kopjasti, izmenični, 2-10 cm dolgi in 0,2-1 cm široki, celi ali drobno nazobčani in rahlo bleščeči.
Socvetje je dolgo 15-45 cm. Cvetovi so dvospolni, bledo rumeni, cevasti, do 14 v socvetju. Plod je valjasta, približno 1 mm dolg strok.
Izvor in razširjenost
Pehtran izvira iz Sibirije in današnje Mongolije. V naravi je ta vrsta razširjena od Srednje Azije do Daljnega vzhoda, v sredozemskih državah, vzhodni Evropi in Severni Ameriki od Aljaske do severne Mehike. Rastlina je pogosta na travnikih na alkalnih tleh, v brezovih gozdovih, v bližini rek, na gorskih pobočjih in stepah.
Ime Artemisia verjetno izhaja iz grške boginje Artemide, zaščitnice devic, saj imajo nekatere vrste abortivni učinek. Ime vrste dracunculus je latinsko ime za malega zmaja, jastreba ali kačo, verjetno zaradi listov v obliki jezika.
Uporaba v živilski industriji
Pehtran se pogosto uporablja kot začimba za meso, omake, riževe jedi, ribe in marinade. Ima konzervacijske lastnosti, zato se pogosto uporablja za vlaganje zelja in kumar, mariniranje buč ter izdelavo pehtranove gorčice in zeliščnih kisov. Dodaja se napitkom, osvežilnim pijačam, alkoholnim in brezalkoholnim pijačam. Sveže pehtranove liste lahko uporabite kot okras ali prilogo k mesnim jedem in zelenjavnim solatam.
Uporaba pehtrana v živilski industriji se razlikuje od države do države. Pehtran je pomembno zelišče v francoski kuhinji. Francoski pehtran ima osvežujoč, sladek in rahlo grenak vonj. Ko se posuši, se zmelje ali zdrobi, vendar je najbolj priljubljeno sveže zelišče, saj posušeno hitro izgubi svoje lastnosti. V Franciji je pehtran ena od ključnih rastlin, ki se uporabljajo pri proizvodnji dijonske gorčice, smetanovih omak in majoneze. Armenci pehtran uporabljajo za začinjanje zelenjave, rib in mesa. V Sloveniji se pehtran uporablja za potico. V ZDA ga dodajajo kisu, tatarski omaki in morski hrani.
Pehtran je pogosta sestavina turške kuhinje. Listi imajo grenko-sladek, pikanten okus in se uporabljajo za aromatiziranje vina in sadnih kisov, zeliščnih masel, perutnine, pečenega in dušenega mesa, vložene zelenjave, gorčice, ocvirkov.
V Armeniji, Azerbajdžanu, Gruziji, Rusiji, Ukrajini in Kazahstanu se pehtran uporablja za aromatiziranje priljubljene gazirane brezalkoholne pijače. Pehtran je ena od glavnih sestavin čakapulija, gruzijske nacionalne jedi. V Iranu se pehtran uporablja kot priloga v sabzi khordan ali enolončnicah in v perzijskih kislih kumaricah, zlasti khiar shoor (kisle kumarice).
Pehtran je eno od štirih zelišč francoske kuhinje in je še posebej primeren za piščančje, ribje in jajčne jedi. Sveže, rahlo zdrobljene vejice pehtrana namočimo v kis.
Strokovne študije kažejo, da je hidroetanolni izvleček A. dracunculus s svojim protimikrobnim delovanjem lahko potencialni kandidat za uporabo v živilih kot konzervans.
Tradicionalna medicina
V ljudskem zdravilstvu se uporablja proti zajedavcem (prhljaj, gliste). Zdravnik in botanik Ibn Baithar iz 13. stoletja navaja, da so sveže poganjke pehtrana kuhali v zelenjavi, pehtranov sok pa so uporabljali za aromatiziranje pijač.
Pehtran se je uporabljal tudi v ljudskem zdravilstvu, zlasti za zdravljenje slabosti (spodbuja nastajanje žolča) in proti črevesnim zajedavcem. Pehtran znatno spodbuja nastajanje žolča, je blago diuretičen, povečuje apetit in izboljšuje prebavo. Blaži bolečine pri dispepsiji in prebavnih motnjah.
Ima blage anestetične in sedativne lastnosti. Kot čaj ima pomirjujoče lastnosti in se uporablja za zdravljenje hiperaktivnosti.
V tradicionalni medicini se zelišče uporablja pri boleznih prebavnega sistema in kot sredstvo za spodbujanje apetita. Poleg tega se zelišče uporablja za pospeševanje presnove. Uporablja se tudi kot anestetik pri zobobolu in ranah. V Evropi so rastlino uporabljali tudi pri zaprtju, črevesnih krčih, razjedah in raku.
V arabskih kulturah so pehtran uporabljali za zdravljenje nespečnosti, vnetja dlesni ter slinavke in parkljevke, v Srednji Aziji, vključno z Rusijo, pa za zdravljenje razdraženosti, alergijskih izpuščajev, gastritisa, dispepsije, dermatitisa ter za pospeševanje prebave in izboljšanje apetita. V Azerbajdžanu se uporablja kot antiepileptik.
Medicina in raziskave
Trenutne raziskave so pokazale različne pomembne biološke aktivnosti izvlečkov iz celotnega nadzemnega dela in/ali listov ter eteričnega olja. Dokumentirane so njegove antibakterijske, protiglivične in protiprotozoarne lastnosti ter izjemno dragocene antioksidativne, imunomodulatorne in antineoplastične lastnosti. Te študije so pokazale tudi hepatoprotektivne, hipoglikemične in ščitnične regulativne učinke. Dokumentiran je bil tudi antidepresivni učinek. Potrjeni so bili tudi protivnetni in analgetični učinki, znani iz uporabe v tradicionalni medicini.
Aktivne sestavine
Kemične analize s plinsko kromatografijo/masno spektrometrijo so pokazale, da olje A. dracunculus vsebuje predvsem fenilpropanoide, kot so estragol (16,2 %), metil evgenol (35,8 %), elemicin in trans-anetol (21,1 %).
Fenilpropanoidi (73,5 %) so glavna skupina spojin eteričnega olja. Monoterpenoidi (24,3 %) in seskviterpenoidi (0,2 %) so v olju prisotni v precej manjših količinah.
Tradicionalna uporaba
V besedilih tradicionalne ljudske medicine je navedeno, da največji enkratni odmerek pehtrana ne sme presegati 1 g, dnevni odmerek pa ne sme presegati 3 g. Lahko celo preberemo, da je treba zelišče jemati le akutno ali za kratek čas. Pravilno je, da se rastlina ne daje nosečnicam in doječim ženskam.
Gojenje
Rastlina navadno raste na suhih travnikih, ob bregovih vodotokov, na robovih grmišč in gozdov, pojavlja pa se tudi v polpuščavah. V skoraj vseh svojih habitatih se pogosto pojavlja ob cestah.
Na Slovenskem rastlina ne more preživeti večjih zim. Zato je varneje rastlino prezimiti v posodi v hladnejšem prostoru z omejenim zalivanjem.
Za pravilno rast potrebuje pehtran toplo, dobro zaščiteno rastišče z veliko svetlobe. Tla morajo biti na splošno prepustna, rahla in vlažna. Rastlino lahko naberemo do trikrat na sezono, ko jo razrežemo na 20-30 cm dolge dele in ves nadzemni del posušimo v snopih.
Pehtran se seje aprila. Rastlino lahko posadite v rahlo zemljo, v lonec ali drugo posodo, lahko pa raste na balkonu, terasi ali na vrtu.