Znanstveno ime: Verbascum

Sprva raste le glavno steblo, pozneje se razveji. Cvetovi hitro odpadejo (zato jih pobiramo okoli poldneva, saj je zvečer večina cvetov že na tleh), vendar se še vedno odpirajo novi, zato je v dobri zemlji lučnik lep 

vse poletje, vse do jeseni.

Vsak cvet cveti le en dan. Zvečer je popek, čez noč se odpre, zjutraj lepo cveti in se začne sušiti, 

ko ga ogreje vroče opoldansko sonce. Do naslednjega dne ga običajno ni več. Zato se cvetovi nabirajo na sončen dan okoli poldneva in sušijo na soncu. Hitro se morajo posušiti, saj bodo le tako ohranili zlato rumeno barvo in vso zdravilno moč. V čistem (ali suhem) okolju lahko nabiramo tudi odpadle cvetove. Lučnik je ena najstarejših zdravilnih rastlin. V starih časih je bil zavit v praznoverje, vendar so ga že takrat uporabljali pri bronhialnih in pljučnih obolenjih. Še vedno se uporablja izključno v ta namen. Sprošča sluz, zdravi sluz

nice, čisti bronhije pri hripavosti in piskanju, pomaga pri bronhitisu in laringitisu ter blaži draženje zgornjih dihalnih poti.

Lučnik pa ima tudi druge zdravilne lastnosti. Veliki sveži listi se lahko uporabljajo kot obkladek pri revmatičnih in mišičnih bolečinah, pri ranah, ki se težko celijo, pri oteklinah in razjedah, podobno kot repuh. Pri zamašenem nosu se priporoča njuhanje prahu posušenih cvetov. Čaj iz cvetov krepi šibko menstruacijo, močan poparek pa se uporablja za grgranje.