Znanstveno ime: Cota tinctoria

Razširjenost
Je rastlina, ki izvira iz zmernega pasu Evrope in Azije. V Evropi je razen v Skandinaviji, na Britanskem otočju in na Iberskem polotoku avtohtona vrsta v skoraj vseh državah. Njeno domače območje se razteza proti vzhodu po vsej jugozahodni Aziji ter prek Kavkaza in zahodne Sibirije v Srednjo Azijo. Razširjena je tudi že v Združenih državah Amerike, Avstraliji in Novi Zelandiji.

Rastišče
Najpogosteje raste na apnenčastih tleh na toplih območjih na sončnih in suhih rastiščih. Pojavlja se na bolj suhih travnikih in pašnikih, na svetlih gozdnih robovih in grmiščih, v vinogradih in na nasipih ob cestah in železniških progah ter v kamnolomih in peskokopih. Najbolje uspeva na prepustnih, le rahlo vlažnih tleh, ki ne smejo vsebovati veliko humusa.

Je dvoletna do kratkotrajna trajnica, ki cveti predvsem v poletnih mesecih, običajno julija in avgusta. Dobro zasajen grm brez škode preživi daljša sušna obdobja. Včasih jo gojijo tudi kot okrasno rastlino na vrtovih; globoko obrezovanje kmalu po cvetenju podaljša življenjsko dobo rastline.

Uporaba
Sveži, suhi cvetovi in popki vsebujejo obstojno rumeno barvilo in so jih v preteklosti uporabljali za barvanje tkanin. Občasno je služil v ljudskem zdravilstvu, cvetoče steblo so nabirali in izloček uporabljali kot anthelmintik, zdravilo proti črevesnim zajedavcem. Sesekljan cvetni popek so potresli po tleh, da so odišavili prostor in odgnali bolhe. Semena še vedno občasno sejejo na vrtovih, kjer brez posebne nege rastejo in cvetijo več let. Rastlin ne pasejo rastlinojede živali.