Znanstveno ime: Chamaemelum nobile

Rimska kamilica je bila najprej najdena na območju zahodnega Sredozemlja, nato pa se je kot zdravilna rastlina razširila v druge dele evropske celine. Zato jo najdemo tudi pri nas.

Opis in aktivne sestavine:

Čeprav sta si obe rastlini (prava kamilica in rimska kamilica) podobni in ju uvrščamo v isto družino, sta v različnih botaničnih rodovih. V vsakem primeru je rimska kamilica zelišče, ki zraste do 50 cm visoko. Listi so 2- do 3-krat pernato deljeni. Cvetovi so tako kot pri kamilici sestavljeni iz belih cvetnih lističev okoli rumene sredine. Rastlina vsebuje veliko aktivnih snovi, kot so eterična olja, flavonoidi, terpeni ali hidroperoksidi.

Uporabni deli: uporabljajo se cvetovi. 

Zdravilni učinki
Zaradi svojih zdravilnih lastnosti se uporablja že od srednjega veka. Njeni cvetovi so se v preteklosti uporabljali za zdravljenje bolezni jeter, pa tudi za zdravljenje zlatenice, priporočali pa so jo tudi pri migrenah. Danes se rastlina uporablja tudi iz drugih razlogov. Napitek iz cvetov ima na primer pomirjujoč učinek, zato se lahko izkaže pri nespečnosti in v času stresa.

Ima tudi močne protivnetne učinke, deluje proti krčem in je dobra rastlina za čiščenje telesa. Pozitivno vpliva tudi na prebavni sistem (npr. pri pomanjkanju apetita), ženske pa jo lahko preizkusijo tudi pri bolečih menstruacijah. Poleg notranje uporabe lahko rastlino uporabljamo tudi zunanje pri manjših poškodbah, ki se hitreje zacelijo.

Gojenje
V Srednji Evropi je precej razširjena. Razmnožujemo jo vegetativno, tako da spomladi razdelimo šopke. Potrebuje zaščiteno, sončno rastišče, ustreza pa ji tudi lahka, dobro odcedna zemlja. V vsakem primeru cvetove poberite ročno in jih takoj posušite na zračnem mestu, sicer se bodo hitro pokvarili.