Znanstveno ime: Calendula officinalis

Tradicionalno zelišče z antibakterijskim in protivnetnim učinkom. Uporablja se tudi v kozmetični industriji za zaščito kože.

Botanični opis rastline

Ognjič je enoletno ali dvoletno zelišče, ki zraste do povprečne višine približno 50 cm in ima ravno, pogosto bogato razvejano, rahlo dlakavo steblo. Listi ognjiča so kopjasti ali jajčasti, dlakavi, robovi gladki, prirezani ali včasih nazobčani, izmenično pokončni na steblu, zgornji listi so pecljati.  Cvetni listi so vedno na koncu vej, cvetovi ognjiča so jezičasti ali cevasti, barva je najpogosteje rumena ali oranžna. Korenina je v obliki vretena. Cveti med junijem in septembrom. Socvetje ognjiča je socvetje, rastlina pa cveti od pomladi do pozne jeseni.

Izvor in razširjenost

Ognjič izvira iz južne Evrope, Sredozemlja in Kanarskih otokov, morda tudi iz Orienta, čeprav je zaradi bogate zgodovine gojenja ognjiča iskanje pravega izvora dolgo in težavno. Danes je pogost del flore tudi v severnejših državah in na drugih območjih s toplim podnebjem. Na Češkem so ognjiči zelo pogosti od nižin do gora; najdemo jih na cvetličnih gredah, zlahka pa se zaseke na odlagališčih, v ruševinah, okoli pokopališč, ob cestah in v gozdovih.

Uporaba

Rastlinska droga je cvet ognjiča brez ognjičeve posteljice in ognjičevih koškov, flos calendulae sine calice, ali celoten cvet, vključno s koški, flos calendulae cum calice, in se najbolje obira v suhem vremenu. Cvetovi se sušijo v senci na prostem ali umetno pri temperaturi do 40 °C. Zelišče zlahka prevzame zračno vlago in plesni, zato je priporočljivo, da se po določenem času ponovno posuši.

Cvetovi in cvetni listi ognjiča se uporabljajo v ljudskem zdravilstvu in tudi v farmacevtski industriji. Zdravilo se pridobiva iz rastlin z rdeče-oranžnimi cvetovi grenkega okusa. Jemlje se samostojno ali v mešanicah. V ljudskem zdravilstvu ognjič pijejo interno zaradi protivnetnega in antibakterijskega učinka. Redno srkanje ognjiča podpira krvni obtok, uporablja se pri težavah s krčnimi žilami in proti krhkosti globokih ven. V farmacevtski industriji se uporablja tudi za zunanjo uporabo pri vnetjih kože, omrzlinah, manjših opeklinah in manjših poškodbah.

V zgodovinskih herbarijih beremo, da so posušeni ognjič dajali bolnikom, kadar je bila v urinu prisotna kri, naj bi ga pili skupaj z vinom. Drugi učinki so blago odvajalni, uspavalni (zelo koristni pri zlatenici), proti kugi, bradavicam in drugim boleznim, tudi nalezljivim.

V ljudskem zdravilstvu se ognjič uporablja notranje za pospeševanje nastajanja žolča, pospeševanje celjenja gnojnih ran, zaviranje rasti bakterij in glivic. Podpira delovanje želodca in jeter, ljudsko zdravilstvo pa priporoča uporabo ognjiča pri kašlju, astmi, razbijanju srca, močnih in bolečih menstruacijah, notranjih vnetjih, visokem krvnem tlaku, nespečnosti, depresiji in nekaterih rakavih obolenjih, pri katerih ognjič zmanjšuje psihično napetost in blaži simptome.

Zunanje se pogosto uporablja na rane v obliki obkladkov na slabo celeče se rane, saj pospešuje proces celjenja. Zunanje se lahko uporablja pri razjedah goleni, zunanjih vnetjih po bakterijski ali mikotični okužbi. Ognjič se lahko uporablja pri vnetjih oči in ušes, za primernejše pa so se izkazali obkladki iz svežih delov rastline; sveži in narezani se priporočajo pri vnetjih ven. Prevretek ognjiča lahko grgramo pri manjših vnetjih v ustni votlini.

Cvetove ognjiča so stari Grki, Rimljani, prebivalci Bližnjega vzhoda in Indijci uporabljali v ljudskem zdravilstvu, pa tudi kot barvilo za tekstil, barvilo za hrano in sestavino kozmetičnih izdelkov. Nekatere od teh uporab se ohranjajo še danes. V kozmetiki se pojavlja olje, pripravljeno z izvlečkom ognjiča za zaščito kože. V tradicionalnem pojmovanju južnih Slovanov so ognjič uporabljali za krepitev ljubezni do nasprotnega spola. Nekatere vrste ognjičevih prevretkov se še danes uporabljajo za barvanje hrane, pa tudi las in kozmetičnih izdelkov.

V študijah "in vitro" so ugotovili, da vsebina ognjiča zavira rast virusnih okužb, zavira dejavnike, ki škodujejo jedrskemu genetskemu materialu, in deluje protivnetno. Druga študija "in vitro" je opisala nekaj antibakterijskega učinka metanolnega koncentriranega izvlečka sestavin ognjiča in nekaj protiglivičnega učinka metanolnega in etanolnega izvlečka ognjiča na občutljive oportunistične seve. Skupaj s preslico veljata za zelišči, ki imata adstringentni učinek, kljub temu da ne vsebujeta tanina.

Aktivne snovi

Ognjič vsebuje celoten spekter aktivnih snovi in številne druge, katerih učinek še ni znan. Posebne sestavine ognjiča so eterična olja, grenčine, kalendin, karotenoidi, flavonoidi, salicilna kislina, vitamin C, sluzi in flavonoidni glikozidi. Cvetni listi in cvetni prah vsebujejo triterpenoidne estre in karotenoide, kot sta flavoksantin in auroksantin, ki sta barvili z antioksidativnim učinkom. Listi in socvetje ognjiča vsebujejo lutein, zeaksantin in betakaroten iz skupine karotenoidov. Drugi so saponini, alkoholi, smole in eterično olje.

Tradicionalni pripravki

Ognjičevo mazilo pripravimo tako, da 2 peščici ali 30-50 g sesekljanih ali nezdrobljenih cvetov zmešamo s 500 g svinjske masti. Slanino najprej počasi segrejemo (priporočljivo je, da ne presežemo temperature približno 60 °C, sicer se slanina razteče in se dolgo strjuje), nato vanjo vlijemo mešanico ognjiča, pustimo, da zavre, premešamo in pustimo stati. Priporočljivo je, da ga pustite počivati dan ali dva, nato ga nežno segrejte in po možnosti precedite skozi krpo v čisto posodo. Uporaba takšnega mazila je zelo raznolika, od težav z aknami, sončnih opeklin, glivic na stopalih ali razpokane kože do ureznin, hemoroidov in omrzlin.

Za pitje se uporablja čaj, pripravljen iz ene zvrhane čajne žličke (ali 2-5 g) zgoraj omenjene mešanice ognjiča, zmešane z 250 ml vroče vode, ki se po ljudskem zdravilstvu pije 1-2 skodelici čaja na dan za odraslega kot preventiva ali 3-4 skodelice čaja na dan za odraslega pri resnejših bolezenskih stanjih, kot so bolezni jeter, driska, kolitis, zlatenica, pa tudi pri normalnih procesih, kot je menstruacija.

Tinkturo iz ognjiča pripravimo tako, da pest cvetov ognjiča (približno 10 g) zmešamo na 1 liter 60-odstotnega etanola ali destilata, ki ga nato pustimo 14 dni na soncu pri temperaturi 15-20 °C. Uporablja se kot obkladek za rane, modrice, natege mišic ali tetiv, razjede, otekline in zvine.

Gojenje

Obstaja veliko sort ognjiča, ki se ne razlikujejo le po barvi cvetov, temveč tudi po velikosti celotne rastline. Vse vrste pa je v našem podnebju zelo lahko gojiti in ognjič je prisoten na številnih slovenskih vrtovih. Kar zadeva samo lokacijo, je ognjič zelo nezahteven pri izbiri rastišča, saj ima raje več sonca kot manj, vsekakor pa ga ne moti delna senca. Najboljša vrsta zemlje za gojenje ognjiča je ilovnata, peščena, dobro prehranjena, z veliko neposrednega sonca.

Ognjič se najbolje razmnožuje z neposredno setvijo srpastih semen pozno jeseni ali zgodaj spomladi. Nekateri viri opisujejo tudi možnost priprave sadik ognjiča v rastlinjaku med februarjem in marcem, drugi pa poudarjajo prednosti setve spomladi ali poleti. Ognjič potrebuje dovolj prostora za zdravo rast in razvoj.