Znanstveno ime: Cichorium intybus

Tradicionalno zelišče, ki po vsem svetu slovi po svojem splošnem čistilnem učinku.

Opis

Navadni potrošnik ali cikorija je trajno zelišče, ki zraste od 70 do 120 cm v višino in ima značilno vretenasto korenino. Steblo je oglato, togo, višje razvejano in dlakavo. Listi se razlikujejo glede na mesto rasti. Prizemni listi so razporejeni v rozeto in lopataste oblike. Stebelni listi so sedeči, izmenični. Zgornji listi so precej kopjasti. Cvetovi so 2-4 cm široki. Cveti od julija do oktobra. 

Izvor in razširjenost

Cikorija raste bolj ali manj po vsej Evropi, zahodni Aziji in severni Afriki. Razširila se je tudi v vzhodno Azijo, Avstralijo, Sibirijo, Novo Zelandijo in Ameriko. Pri nas raste od nižin do pogorja, najraje ima bolj suhe travnike in čistine, najdemo jo ob cestah in železniških nasipih, v jarkih itd.. V preteklosti so cikorijo gojili že v času egiptovskega cesarstva.

Uporaba

Cikorija ima številne terapevtske učinke. Zdravilne lastnosti imajo praktično vsi deli cikorije. Nekateri pivovarji med drugim uporabljajo stebla cikorije, da dobijo njen nezamenljiv okus. Je pogosta sestavina belgijskega in nizozemskega slada. Korenina cikorije kot prehransko dopolnilo se pridobiva z mešanjem, filtriranjem in centrifugiranjem, da se izloči sladkor (specifičen, inulin), ki se lahko uporablja kot nadomestek za saharozo pri dieti. Inulin je približno 10 % slajši od saharoze. Ta sladkor se lahko uporablja v jogurtu kot probiotik. Poleg tega je v cikoriji velika količina topnih vlaknin, ki imajo prav tako nezamenljive lastnosti za človeško telo.

V ljudski medicini, ki je tradicionalno razširjena v Nemčiji, se cikorija uporablja v številnih primerih pri vsakdanjih običajnih boleznih. Tako se uporablja kot splošni tonik, tj. rastlina, ki povzroča povečanje telesne moči in duševnega počutja. Cikorija je v nemški ljudski medicini na prvem mestu pri zdravljenju ledvičnih kamnov in vnetij sečil. Okrepi nastajanje urina in spodbuja telo k čiščenju sečnice. Poleg tega se zdi tudi odličen pomočnik pri čiščenju žolčnika.

Ljudski zdravilci cikorijo priporočajo interno pri vnetju sinusov ter za zdravljenje spremljajočih simptomov, ki so posledica alergij ali drugih vzrokov. Za zunanjo uporabo se prevretek cikorije uporablja pri površinskih urezninah in odrgninah.

Iz cvetov lahko pripravimo kapljice za pri vnetju oči, poparek iz cvetov in korenine pa se lahko uporablja kot sredstvo za spodbujanje rasti las.

Aktivne snovi

Zelo pomembna snov izvlečka korenine cikorije je že omenjeni inulin. Druge sestavine so celuloza, saharoza, beljakovine in minerali. Suha snov korenine cikorije vsebuje do 98 % inulina. Sveža korenina vsebuje od 13 do 25 % inulina. Cikorija ima rahlo grenak okus, ki je predvsem posledica dveh seskviterpeničnih laktonov, laktucina in laktulopikrina. Druge flavonoidne snovi vključujejo eskulin, eskulin, cichoriin, scopoletin ter druge glikozide in njihove laktone. Vsebuje tudi veliko mineralov.

Tradicionalna uporaba

Prevretek posušene cikorije nekaj časa kuhamo v 250 ml vode, pustimo stati 10 minut, precedimo in popijemo kot hladen čaj zjutraj in zvečer po 1 skodelico. Takšen odmerek je priporočljiv pri motnjah prebavnega trakta, boleznih sečil in jeter. 

Gojenje

Cikorija v polnem sijaju zraste na prostem. Najprimernejša je setev po 20. aprilu pri temperaturi 10 °C. Dnevna temperatura ne sme biti nižja od te meje. Razmik med semeni je približno 6-8 cm, globina 5-10 mm. Korenino cikorije je najbolje pobirati zgodaj spomladi ali jeseni pred talno zmrzaljo. Po pobiranju je priporočljivo korenine dobro oprati, jih narezati na drobne podolgovate kose (približno 15 cm), jih dobro posušiti in shraniti v senčnem in dobro prezračevanem prostoru. Korenina cikorije je lahko dolga do 30 cm in ima premer približno 15-20 mm. Iz naribanega potrošnika lahko pripravimo napitek, ki se lahko uporablja (in se je uporabljal že v zgodovini) kot nadomestek za kavo. Cvetove je najbolje nabirati pozno poleti, pozno popoldne, ko je sonce še močno.